sreda, 3. oktober 2012

pod vodo

Rada imam občutek biti pod vodo. Tako mirno je, voda zapolni vse tvoje čute, ovije naša čutila v ovoj, ki tako ali drugače izolira tvoje zaznavanje in izključi dražljaje, tako da slišiš samo še svoje misli. Že od nekdaj rada plavam pod vodo. Pomirja me dejstvo, da imam možnost zbežati od realnosti, od hrupa vsakdanjika, pa čeprav je ta trenutek dolg le toliko, kolikor lahko zadržim svoj dah. Torej je količina moje zasebnosti odvisna od mene, kolikor jaz zmorem. Kar je zopet dobro, ta občutek, da se zanesem nase in sem zmožna potopiti se v vodo, zaplavati sama. Četudi to ni v vodi, moram zadržati svoj dih tako dolgo, da se spet začutim, se povežem s sabo in s svojim mirom, šele kasneje se lahko spopadam s hrupom življenja.

I love the feeling underwater. It is so calm, the water fullfills all your feelings, wraps all your sences into a soft wrap that in some way isolates all your perception and turns off all stimuluses, so you can only hear your thoughts. I've always loved swimming underwater. It calms for having a possibility to run away from reality, from everyday noise, although this moment is as long as I can hold my breath. Therefore, the amount of my privacy depends on me and my abilities. Which is also good, this feeling, of depending on myself and being able to sink underwater, swim alone. Even though not in the water, I have to hold my breath long enough, to feel myself again, and then later cope with the noise of life.

Ni komentarjev:

Objavite komentar